V ponedeljek, 3. 10. 2022, sta nas obiskala gospa Elizabeta – Betka Ajtnik, nekdanja učenka in kasneje tudi učiteljica pri Sveti Ani, in gospod Anton – Tone Letnik, domačin, ki je bil Betkin sošolec. Srečanje, ki je potekalo v obliki klepeta, smo organizirali v sklopu Tedna otroka za učence delegate višjih razredov.
Pripovedovala sta o življenju po drugi svetovni vojni in se skupaj spominjala otroških in šolskih let. Aktivno sta v pogovor vključevala učence, ki jih je tema zelo pritegnila, saj sta slikovito predstavila pouk, ki je že takrat potekal s pomočjo tablic. Seveda popolnoma drugačnih tablic kot jih poznamo danes. Govorila sta o pouku, pri katerem je v razredu sedelo po petdeset otrok, šolskem redu in disciplini, o kaznih, ki so si jih prislužili zaradi zamujanja ali nagajivosti. Najbolj jima je v spominu ostala palica, ki je bila nemalokrat uporabljena, ter koruza v kotu razreda, ki je veljala za eno hujših kazni. Spominjala sta se šolskih izletov v sosednje kraje, vsakodnevne poti v šolo, kamor so prihajali peš, ne glede na vreme. Najhuje je bilo pozimi, saj so bili zelo slabo oblečeni in obuti, zato so prišli popolnoma premočeni v šolo. Prečkanje reke Ščavnice je bilo v času dežja največji izziv. V času pouka so si oblačila in doma narejene čevlje sušili ob lončeni peči, ki so jo imeli v razredu. Govorila sta tudi o pomanjkanju in težkem življenju povojnega obdobja, o težaškem delu, ki so ga opravljali otroci doma, na kmetiji, saj so velikokrat pred šolo že nakrmili živino ali jo peljali na pašo.
Kljub težkemu življenju pa imata na to obdobje najlepše spomine. Otroci so veliko časa preživeli v naravi, v stiku z živalmi in medsebojnem druženju. Naučila sta se spoštovati odrasle, pridobila sta si delovne navade ter vztrajnosti pri delu. Skromnost, na katero sta bila navajena, pa je pripomogla k temu, da cenita vse, kar imata danes. Oba sta bila na svoji karierni poti zelo uspešna in prepričana sta, da je k temu pripomogla ravno pravilna vzgoja tako doma kot v šoli.
Učencem sta svetovala, naj spoštujejo svoje sošolce, starše in učitelje, naj preživijo več časa drug z drugim in da naj pridobljena znanja, ki so še kako potrebna za življenje, s pridom uporabijo na svoji življenjski poti.
Prijetna urica klepeta je vse prehitro minila. Izredno smo hvaležni obema, da smo imeli priložnost slišati njuno zgodbo in predvsem, da sta delila svoje življenjske izkušnje z nami.
Prisrčna hvala.
